Ljubi moj sveti Tarazij!

Še preden se je vesoljna Cerkev razklala na Vzhod in Zahod, so se že klali. Čisto dobesedno. In do krvi. Saj ne more biti drugače z Abelovo in Kajnovo žlahto.
In so se klali zaradi svetih reči. Čisto dobesedno. Zaradi svetih podob, če sem ob cinizmu še malo natančen. Čeprav priznam, da takole … z več kot tisočletne distance … ne vem čisto natančno v čem je bil problem.
Eni so bili ZA in drugi PROTI. Tako je običajno, tik preden se začne. Klanje.
Eni so rekli, da se sme, drugi, da ne.
Eni so rekli, da je prav, drugi, da je narobe.
In je tako ne le tisoč let, ampak na tisoče let … vse od že prej omenjene sprte žlahte.

Ti, Tarazij, si postal carigrajski patriarh ob koncu osmega stoletja. Tvoj predhodnik je bil PROTI, ti si bil ZA. En cesar je rekel, da se ne sme, njegov naslednik pa je rekel, da lahko. Oziroma je to rekla njegova mama, ker je bil prestolonaslednik še presmrkav za resne odločitve … in še enkrat več dokazala, da potrebujemo več žensk v politiki. Mislim: pametnih žensk. Materinskih. Ne tistih, določenih s kvoto in je potem edini kriterij, da hodi po dveh. In take, ki je edino kar znajo to, da hodijo po dveh, slej ko prej začnejo hoditi po vsem in preko vsega. Običajno čez trupla! Mi tisočletja zgodovine pritrjujejo!

Ali se sme častiti svete podobe, ali je to že malikovanje?
Modri možje so se zbrali na koncilu v Carigradu, ne tako modri … torej: svetlo modri, sinji in turkizni … pa so prirožljali z orožjem in se je koncil preselil v Nicejo. In tam so sklenili, da se sme.
Saj se je sam Božji Sin učlovečil … se umêsil … se učlovečil … prevzel podobo …
Saj smo vsi ljudje od Boga ustvarjeni in »bogupodobni«…
In ko nekoga ljubim ne ljubim zgolj človeka, temveč Boga, ki je v njem.
Saj je je to prva in največja zapoved: Ljubi! Boga. In bližnjega. Kot samega sebe. Z vso močjo. Z vsem srcem. Vso dušo. Vso močjo.
Priznam pa, da nekatere »božje podobe«, ki se sprehajajo v moji bližini, lažje ljubim kot druge. In imam Boga tako včasih zelo rad, včasih pa malo manj.

Ljubi Tarazij. V tvojem življenjepisu piše, da te zgodovina uvršča med najboljše dušne pastirje. Ker si hodil med ljudi in skrbel za reveže.
Poznam par dušnih pastirjev, ki bi morali zvedeti za to »definicijo«!

Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor


PRISLUHNI