Ljubi moj sveti Urh.
Svetniki ne poznate šale: ker niste za vice, ampak za nebesa. Pa mi vseeno dovoli en majhen vic, dovoli da se pošalim.
Menda si prvi »pravi« svetnik. »Pravi« v pomenu, da je šlo vse po postopku … po pravilih! Pred tem so svetniki – če sem malce burkaški in nesramen – lezli na oltar in na svetniške podstavke kakor se je komu zdelo, oziroma so jim na oltar pomagali škofje. Tebe pa je kot prvega svetnika vesoljne Cerkve po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu razglasil papež Janez XV.
Pa brez zamere! Saj vem, da se nebeščani – ponižni, skromni in ljubeči kot ste – prav nič ne prerivate pred Božjim tronom, zato pa mi tu doli toliko bolj tekmujemo med sabo kdo je prvi in pravi. Ne nazadnje imamo za to lep apostolski zgled. (glej Mr 9, 34)
V tvojem življenjepisu berem, da si bil kot deček tako bolehen in slaboten, da so se bali za tvoje življenje, in da si se okrepil šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj te izpostavi soncu in zraku. Tudi danes starši, še posebej starši najstnikov, trepetamo za življenja svojih otrok, ki bi najraje vse dneve in še noči preždeli pred računalniki, in jih zlepa ne spravimo ven na sonce in zrak.
Pa ravno tebi bom to pravil, ki si tudi rad »ponočeval«.
Če gre verjeti legendi, si se nekega četrtka tako zaklepetal s prijateljem, škofovskim sodrugom, da ne ti ne on nista opazila, kdaj je minila noč, in ko si zjutraj lačnemu služabniku dal kos mesa z mize, te je, nehvaležnež, šel tožit vojvodu, da kršiš petkov post. Ko pa je hotel predložiti »corpus delicti«, se je šnicl spremenil v ribo. Mesarji so se ti odrekli, si pa zato zavetnik ribičev – jasno! – in pa vinogradnikov … saj, človek težko klepeta vso noč zgolj ob kozarcu vode.
Škofijo si vodil petdeset let, kar je vsekakor lepa doba, saj sem jaz star petdeset let, pa na vrhu škofije, ki ji pripadam, gledam že sedmo pomaziljeno glavo … če sem štel prav in če seveda ne štejem pomožnih škofov.
Berem tudi, da si, ko si zaslutil, da se ti bliža smrt, razdal vse imetje, si dal na tla cerkve posuti pepel v obliki križa, in med petjem litanij izdihnil. Upam, da si lepo pel. Točno. Kajti povedati ti moram, da so dandanes duhovniki tako brez posluha (tudi pevskega), da sem – naj se posujem s pepelom – med pétimi litanijami tudi sam dostikrat na tem, da izdihnem.
Ljubi moj sveti Urh. Oprosti, nisem ostal pri enem samem vicu, ampak sem jih nanizal celo vrsto … kot si ti nanizal kopico dobrih del.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
