Ljubi moj sveti Valentin!

Odraščal sem v časih, ko je bil 14. februar čisto navaden dan. 

No, če sem še bolj natančen, je bil v tistih časih tudi 25. december čisto navaden dan, ko si moral neprespan iti v šolo, in moji otroci kar ne morejo razumeti, ko jim govorim, da včasih ni bilo ne božiča ne velike noči! Sploh, ko gledajo moje stare fotografije na katerih poziram s pomarančami okrašeno beganco (butaro) na rami, ali pa pred jaslicami in dreveščkom, ki se mu je takrat uradno reklo »novoletna jelka«, na katerem gorijo svečke!!! Požarna varnost gor ali dol: takrat še v sosednji Avstriji nisi dobil električnih lučk.

Ko so se zbudile sapice demokracije in so se tovariši preimenovali v gospode, ko so se vzhodno krojeni plašči obrnili po zahodnem vetru, smo začeli praznovati vsevprek. Obdržali smo stare praznike, uvozili še nekaj novih, tako da je še manj časa in prostora za svetke, sveto pa nam tako ali tako ni nič več. Kajti svetega ne moreš ne kupiti ne prodati, mi pa smo čisto vsemu postavili ceno.

Ti, ljubi moj sveti Valentin, si svetnik iz 3. stoletja. Ne samo svetnik, tudi mučenec. Eden tistih mučencev, katerih mučeništvo se s smrtjo in nebesi ni končalo, kajti mislim, da ti kot zavetniku zaljubljencev, zaročencev in mladoporočencev ni čisto vseeno, kaj vse so pod tvoj »patronat« uspeli spraviti spretni trgovci in koliko prevar, prešuštev in nepremišljenosti se zagreši pod krinko »valentinovega«!

A da ne bom zgolj jamral …
Slovenci imamo lep pregovor: »Sveti Valentin ima ključe do korenin!« Seveda to v prvi vrsti leti na letne čase in vreme, a tudi ljubezen, ki veže in povezuje naju z ženo, je ne nazadnje podvržena letom, času in vremenu. Kičastim izložbam in pocukranim reklamnim ponudbam navkljub lahko tvoj god – valentinovo – izkoristiva za pot do korenin. Morda celo za pot h koreninam. 

Lahko se sprehodiva po že prehojeni poti kot po »aleji spominov«: v hvaležnosti, kaj vse nama je bilo dano doživeti, kaj vse sva uspela preživeti … da se zaveva moči, ki nama je bila dana. Da se zaveva Moči iz katere sva to moč črpala. Da se zaveva, da sva to moč podedovala tudi od staršev in da sva jo kot starša dolžna posredovati dalje. Da je najin odnos, najino življenje, najina ljubezen – dediščina! Da se vrneva h koreninam pogledat, kaj je tisto iz česar sva zrasla in kar nama še vedno daje rast? Da se zaveva, da sva zraščena. Skupaj. Z namenom. Iz ljubezni. V ljubezni. Za ljubezen. 

Ljubi sveti Valentin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas in naše korenine.

Gregor

 

PRISLUHNI