VISOKO
Visoko sva letala na Visokem,
ko so izpod kamnov lezli žužki
in spraševali: »Sta vidva tudi padla?«
in: »Se sploh da leteti tako visoko?
Se mar sme?«
A kdor se je že rodil s krili
se ne boji ne sonca ne višin.
Le razdalj.
Pa še teh ne, če zna tudi plavati.
Daleč sva gledala na Visokem,
ko sva uzrla star par na sprehodu.
Držala sta se za roke in šla skupaj.
Kot midva.
»Rad bi se postaral s tabo,« sem rekel
in ti si se smejala, mlada in lepa,
snežno belih kril.
Danes na sprehodu pa se mi je zazdelo,
da ju spet vidim,
tista dva starca,
pa je bil le najin odsev
v obcestnem ogledalu na nepreglednem ovinku.
O, koliko takih ovinkov sva že prehodila.
Nobene bližnjice nisva našla.
Nobene bližnjice nisva iskala.
Zakaj bi si krajšala pot, ki je prijetna in prava?
A ni lepo, da se še nočeva ustavit?
Da lahko še greva,
skupaj,
kot tista dva starca takrat na Visokem,
ki sta brez dvoma in že zdavnaj odletela še više.
Postarala sva se.
Skupaj.
A nisva še stara, stara moja.
Še nosijo krila to mojo prekomerno težo.
In ti me še prenašaš.
Še letava.
Visoko.